Marioneta

Je res na tem svetu vse brez pomena in smo le marionete v rokah nadnaravnosti? Zakaj sem sploh na svetu? A je datum moje smrti, res že določen? KDO SEM?!
Nimam pojma! Nekaj dni nazaj sem brala zanimiv članek o reinkarnaciji in o tem, da naj bi si vsak otrok izbral sam svoje starše. Gledala sem že mnoge dokumentarce na temo o posmrtnem življenju in na temo ali smo res marionete. Prav gotovo smo! Zakaj? Vsi ne glede na to, kako se piše, kakšne barve je njegova koža in katere vere je, verjame v nekaj oz v nekoga. Verovati v nekaj, oz. v nekoga je nekaj najlepšega. Zakaj? V svojem življenju si se prav gotovo že srečal s smrtjo bližnjega in prav gotovo ni bilo lahko sprejeti, da si ga prav danes videl zadnjič v svojem življenju. Ne ni lahko, celo misel na to, da boš mogoče prav jutri nekoga moral izpustiti iz svojih rok je strah vzbujajoča. Na koga ali na kaj si se v težkih trenutki obrnil in prosil za pomoč in lajšanje bolečine ob izgubi? Na Boga? Alaha? Zvezde? Vodo? Na nikogar?! Če nisi niti za trenutek pomislil pomagaj mi, ne zmorem več, izgubil sem nekaj najpomembnejšega v mojem življenju. Prosim, varuj ga in mu bodi ob strani, ker jaz ne morem več biti ob njemu, potem ti lahko le rečem, da je tvoje življenje prazno. Vzgojena sem bila v krščanskem okolju in bog ne daj, da bi kdo od nas otrok sploh lahko pomislil, da ne bi obiskoval verouka! Ne napačno misliš, moji starši me nikoli niso sili v nekaj česar nočem, v to me je sililo okolje. Kraj je bil majhen in takoj si bil na nek način izobčen iz njihovega sveta, če nisi živel po pravilih, ki jih narekuje krščanstvo. Bila sem otrok in sama misel na to da je ob meni angel varuh me je prevzela. Še danes verjamem, da je nekdo ob meni in me čuva na vsakem koraku. Vsaka vera je prečudovita, tudi tista za katero polovica svata misli, da je strah vzbujajoča. Nobena vera ne uči, ubijaj, ker ne verjame v tvojo vero, ubijaj ker je druge rase, ubijaj, ker je drugega mnenja! Zapomi si, NOBENA! In zakaj po tem toliko vojn v imenu vere? Zakaj je potem izgubilo življenje toliko nedolžnih ljudi? Ker so bili in smo še le marionete, v rokah ljudi, ki se imajo za božje posrednike. Vzemimo na primer krščanstvo. V Svetem pismu ni Bog niti enkrat naročil ubiti nekoga, samo zato, ker je druge vere. Nikjer ni napisano, da moramo smrtniki, vsako nedeljo položiti vsaj 5 evrov v pehar, če hočemo priti v nebesa. In, kdaj je Bog poklical po telefonu nekoga in mu naročil: Ti posluš, rabm čim več zlata, nafte in denarja, mamo hudo finančno krizo tu v nebesih. Meni Bog ni nikoli rekel: nisi šla k maši! zmoli 110 zdravih Marij! Hm, le kdo mi je že to rekel? Oči? NE! Mami? NE! Stari starši? NE! Brat? Hell no! Cerkev? Pa res rabiš, dolgo časa, da najdeš pravi odgovor. Ja Cerkev je tista roka, ki nas ima v šahu! Papež reče, proti splavu in pod njemu že kleči na milijone mater in vpijejo, da so proti splavu! Sem res lahko proti splavu, ko pa vsak dan gledam na milijone sirot, ki so bile zapuščene, ker jih matere niso želele. Lahko res rečem ne, ko pa iz dneva v dan poslušam žalostne zgodbe o nasilju nad otroki, le zato, ker je njegova mati zanosila pri 15 in ji je uničil življenje. Kako naj bom proti splavu, ko vsak dan gledam podhranjene otroke. Ali je res za otroka bolje, da živi v takih razmerah, namesto večnega miru, ki ga vera obljublja? Ali pa, smo proti homoseksualcem! Čakaj malo, zakaj pa je potem skoraj vsak 50 župnik zapleten v razmerje z drugim župnikom oz moškim? Zakaj nas vera uči o revščini usmiljenju in zvestobi, ko pa Cerkev dela ravno nasprotno. Zakaj je na svetu toliko lačnih medtem ko si papež ogleduje novo kapo posuto z rubini? Se ti ne zdi, da je vse tole malo preveč čudno? Najhujše pa je to, da se vsi zaprisežejo k celibatu. In kaj se zgodi, ker moški ne more potešiti svojih spolnih potreb odkrito? Poslušamo o zlorabljanju otrok, poslušamo o orgijah, ki se vršijo po celotni Evropi in zgražamo se nad posilstvi. A je že kdo kdaj slišal, da je šel kakšen župnik v zapor, ker je posilil 10 letno deklico ali dečka? Če je naj mi to sporoči, ponavadi jih le ''opozorijo'' in na skrivaj rečejo, naslednjič se potrudi, da se to ne bo izvedelo. In kako reagirajo ljudje? Prikimujejo z glavami in govorijo, pa saj so sveti ljudje, naj počnejo karkoli hočejo. Ali pa, ko je teta stara 82 let in verjame v Boga in mu slepo zaupa in je pripravljena zanj narediti vse. Ne more mu ponuditi sveta, ker ga Bog že ima, ne more mu ponuditi ljubezni, ker jo že ima kaj mu naj podari? Vsak župnik ji bo rekel, pa prispevajte denar. Kakšne vrste človek, je to, da od stare obubožane ženske zahteva še tisto malo kar ji ostane od penzije? Vera ne uči tega, res ne uči tega! Kako lahko tak človek, sploh lahko reče sem božji služabnik, ko pa služi le sebi in nagonu po bogastvu? Vprašaj me še enkrat: Verjameš v Boga? DA! Si rimokatoličan NE! Nikoli se ne bom podrejala navideznim zakonom Cerkve, pa naj me to stane tudi mojega življenja! Toda verjameš, v nekaj nadnaravnega? Da! Toda zakaj? Ker me sama misel, na nekaj večjega od mene pomiri in mi ob težkih trenutkih vliva upanje, da bo nekega dne vse poplačano.